Skoči na vsebino

NAGRAJENCI 2016

Tone Partljič, foto Tone Stojko

Tone Partljič

Tone Partljič je klasik slovenske komedije, njegovo delo Moj ata, socialistični kulak pa velja za najuspešnejšo slovensko komedijo po drugi svetovni vojni. Odlikuje ga izjemno poznavanje komedijskih zakonitosti, pri čemer nadaljuje tradicijo Linharta in Cankarja in jo razvija v lastni maniri in slogu. Kot človek gledališča spretno izmenjuje prvine značajske, situacijske in jezikovne komike ter na satiričen način kaže zrcalo slovenski družbi in njenim aktualnim vprašanjem. Njegova besedila so polna besednih domislic in pomenskih preigravanj, pogosta raba štajerskega narečja pa doda pristnost in stopnjuje humorne učinke.

Kar ga dela edinstvenega in za kar ga publika vedno nagradi, je njegovo razumevanje malega človeka, njegovih slabosti, zablod in napak, kar zna prikazati z veliko mero razumevanja in humorja. V njegovih komedijah pa lahko zaznamo tudi resnejše tone, ki obarvajo like z bridkostjo in jim dodajo kanček žalosti, a s tem večjo mero iskrenosti.

Tone Partljič je tudi mojster proze, snov za romane, novele, zbirke črtic črpa iz svojih življenjskih izkušenj in spominov, ki jih postavlja v dialog z družbeno stvarnostjo in tako ustvarja slikovite panoramske freske časa in prostora. Pomemben pa je tudi njegov prispevek k razvoju slovenskega filma, domačih tv-nadaljevank in tv-filmov, kjer se podpisuje kot scenarist.
Tone Partljič je vsestranski ustvarjalec, ki je odločilno zaznamoval slovensko literarno in gledališko dogajanje zadnjega pol stoletja, njegove komedije pa so nesporen vrh umetniškega ustvarjanja na tem področju. Za izjemen literarni opus, v katerem se izkaže kot pretanjen kronist slovenske stvarnosti, in vsestranski prispevek k slovenski kulturi Tone Partljič prejme Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Dr. Mateja Pezdirc Bartol

Ivo Petrić, foto Tone Stojko

Ivo Petrić

Ustvarjalni opus Iva Petrića upravičeno velja za enega najbolj prepoznavnih in najvplivnejših v sodobni slovenski glasbi. Modernistični svet, v katerega je vstopal kot mlad komponist, mu je pomagal izklesati strogo premišljen in natančno izbrušen glasbeni stavek, hkrati pa mu je odpiral pot v ustvarjalno soočenje z novimi zvočnimi svetovi. Iz tega se je oblikovala Petrićeva kompozicijska poetika, ki jo označuje prefinjen glasbeni jezik čvrste strukture, a svežih, celo smelih barv.

Navkljub dražljivi svobodi navidez vsezmožnega modernizma je ostajal skladatelj vselej zavezan izrazni sugestivnosti glasbe, ki se razkriva v občutenem oblikovanju bogatih melodičnih linij in njihovem poudarjenem polifonem prepletu. S tem se Petrić hkrati v globini povezuje z vzvišeno evropsko kontrapunktsko tradicijo. V ekstremnih barvnih ploskvah, kontrastnih odsekih in bujnem večplastnem prežemanju raznorodnih kompozicijskih prvin se obenem potrjuje skladateljev pretanjen občutek za uravnoteženo dramaturgijo širših glasbenih struktur.

Izpostaviti velja njegov raznolik komorni glasbeni opus, številne solistične skladbe in bogato simfonično ustvarjalnost. Vrhunski intelektualni nivo ter prefinjen in odgovoren umetniški občutek, ki sta opredelila njegova ustvarjalna, poustvarjalna in ne nazadnje tudi organizacijska prizadevanja, označujeta Iva Petrića kot osebnost, ki je morda sploh najvidneje zaznamovala sodobno slovensko glasbo in z njo slovensko kulturo.

Dr. Matjaž Barbo

Ambrož Čopi. foto Tone Stojko

Ambrož Čopi

Skladatelj, dirigent, glasbeni pedagog in neutrudni organizator s svojo ustvarjalnostjo navdušuje številne izvajalce ter poslušalce po Evropi in drugih celinah, z umetniško strastjo in predanostjo glasbi pa navdihuje mlade glasbenike ter jih z nalezljivo vnemo spodbuja h kreativnemu delu. S svojo zagnano vsestransko dejavnostjo je postal ena največjih avtoritet na področju slovenske zborovske glasbe.
Številne izvedbe domačih in tujih zborov dokazujejo, da sodi Ambrož Čopi med najvidnejše slovenske skladatelje vokalne glasbe. Njegova dela so v vrhunskih izvedbah zazvenela na različnih koncih sveta: v skoraj vseh evropskih državah ter v obeh Amerikah in Aziji. Kot skladatelj se je v Sloveniji predstavil že na petih avtorskih večerih in na štirih avtorskih ploščah, od katerih sta zadnji dve posvečeni omenjenima projektoma Sanjam in Praeparate corda vestra. S slednjim je Ambrož Čopi izrazil tudi svoj izvajalski kredo kot zborovodja, ki ima za sabo zelo bogat poustvarjalni opus. Svojo umetniško moč je kot dirigent šestih zborov okronal s štirinajstimi zlatimi plaketami z državnih tekmovanj ter enaindvajsetimi prvimi mesti in več zlatimi priznanji z mednarodnih tekmovanj v tujini. Z Akademskim pevskim zborom Univerze na Primorskem se je kot zmagovalec Mednarodnega tekmovanja v Varni uvrstil v finale tekmovanja za veliko nagrado Evrope v francoskem Toursu.
Pri tem Ambrož Čopi vseskozi ohranja dragoceno željo po konstruktivnem ustvarjalnem sodelovanju. Z njo odpira poti drugim umetnikom ter omogoča nastajanje večjih in plemenitejših projektov.
Lea Hedžet

Janusz Kica, foto Tone Stojko

Janusz Kica

Režiser Janusz Kica že dobri dve desetletji soustvarja in bogati slovensko gledališče z vrhunskimi uprizoritvami, ki jih odlikujeta lepota in skladnost vseh elementov gledališča. V ospredje postavlja igralca in tako svojsko združuje bogato igralsko tradicijo slovenskega gledališča z mojstrskim zamahom svetovljanskega režiserja.
Njegove režije so zaznamovale evropski gledališki prostor, k nam so prinesle nov zamah visokih estetskih standardov, oplemenitile slovensko gledališče in vplivale na njegov razvoj. V lanski sezoni se je med Kicevimi uprizoritvami svetovne klasike, sodobnih, opernih, krstnih in dramatiziranih proznih del končno zasvetila tudi barva slovenske dramske klasike.
S postavitvijo Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski na odru SNG Maribor je  proniknil v dušo slovenskega žitja in kulture, vzpodbudil prepričljivo ansambelsko igro, se poigral z  dilemami slovenske družbe, današnje in pretekle, ter inteligentno, aktualno in duhovito osvetlil integralno besedilo; tako sta Cankarjeva genialnost in režiserjeva umetniška drža dosegli univerzalno, občečloveško in splošno družbeno raven.
Z uprizoritvijo Gradu v ljubljanski Drami je Janusz Kica ob Ameriki in Procesu sklenil trilogijo uprizarjanja Franza Kafke. Ostal je zvest duhu romana, z lepoto zadržanega, dovršenega izraza je ponudil izvirno interpretacijo Kafkovega sveta in znova dokazal celovito moč gledališke umetnosti.
Janusz Kica je natančni gledališki raziskovalec in filozofski dvomljivec, muzikalični matematik in intuitivni mag, vrhunski profesionalec in strastni ljubitelj, zavezan je visokim etičnim normam in hkrati njihov preizpraševalec, rudar v iskanju skritega pomena besedila in zagovornik kipeče energije,  je estetski arhitekt in čudeči se otrok. Za Janusza Kico sta življenje in sen – gledališka vaja, igralec pa vedno na novo odkrita Amerika.
Saša Pavček

Aleksij Kobal, foto Tone Stojko

Aleksij Kobal

Letos mineva trideset let, odkar je Aleksij Kobal diplomiral na Akademiji za likovno umetnost, kjer je pri profesorici Metki Krašovec zaključil še podiplomski študij slikarstva. Kobal je slikar, ki nenehno opozarja nase tako stroko kot najširšo javnost. Njegove posamične slike in tematsko zaključeni ciklusi so tako vsebinsko kakor tudi tehnično večplastni: ustvarja v klasični tehniki upodabljanja z oljnatimi barvami, eksperimentiral pa je tudi z izražanjem z recikliranimi predmeti, na primer z – za izbrani medij – nekonvencionalnimi ogledali. Vselej pa njegova dela na sebi lasten način demonstrirajo, analizirajo in komentirajo stvarnost konkretnega trenutka ter hkrati nakazujejo avtorjeve vizije prihodnosti. Slike velikih formatov iz ciklov Nocturno in Območja zajetja, ustvarjenih v zadnjih letih, pomenijo kvalitativno nadgradnjo in preskok v smislu izčiščevanja slikovne površine v smeri zrelega in močno izpovednega metafizičnega izraza. Navidezna preprostost in minimalizem podob sta zreducirana zgolj na – za slikarja – bistvene elemente sporočilnosti, torej na svojski in specifični simbolni individualizem. Oba cikla slik, ustvarjenih z neštetimi nanosi oljnatih barv, odsevata skrbno vnaprej domišljene kompozicije in prepoznaven avtorski izraz, ki izhaja iz umetnikovega subjektivnega in senzibilno občutenega doživljanja in videnja vsakdana: metaforično slikarsko govorico veristično upodobljenih arhitektur z asociacijami na renesančno maniro, a s prepoznavnimi strukturami sodobnih mest in zapuščenih industrijskih stavb, postavljenih v arhetipsko modrino prostranega neba, Kobal v različnih kombinacijah sestavlja v nove vizualne atrakcije kot skrajno intimne analize posameznikove in globalne družbene situacije ter zlasti aktualnega stanja duha v družbi.
Nives Marvin

Cvetka Lipuš, foto Tone Stojko

Cvetka Lipuš

Slovenska pesnica Cvetka Lipuš, rojena v Železni Kapli, predstavnica tiste slovenske literature, ki nastaja zunaj slovenskih meja, je iz svojega bivanja naredila zgodbo, razpeto med domačim krajem in Celovcem, kjer je doštudirala slavistiko in primerjalno književnost, ameriškim Pittsburghom, kjer je zaključila študij knjižničarstva in informacijskih ved ter preživela slabih deset let, in Solnogradom, kjer trenutno biva in deluje. Avtorica sedmih pesniških zbirk, v katerih upesnjuje različne plasti bivanja z vseskozi prisotno težnjo po globokem seganju v silnice, ki ga utemeljujejo in opredeljujejo. Nič drugače ni v zadnji pesniški zbirki z zgovornim naslovom Kaj smo, ko smo.
Na prvi pogled bi naslov lahko namigoval na identitetne zagate, res jih v svoji globini tudi omenja, vendar pesnica, za katero je značilno razbijanje horizonta pričakovanja bralca, tudi v tej zbirki razpira pomene in nam prikaže mnogoterno misel o bivanjski danosti vsakega izmed tistih, ki jo beremo.
Razvojni lok zbirke je tesno zvezan z globoko kulturno širino avtorice. Njen pesniški glas je suveren, klen in brezkompromisen. V zbirki pa prihaja na dan njegova danost, da spregovori o telesni opredmetenosti, ki se pne v konvencionalnem binomu med začetkom in koncem. Kar pa je nekonvencionalno, je modus operandi, kjer pesnica oz. njen subjekt deluje kot oddaljeni komentator tega, kar je posamezniku dano in s čimer si mora vsak dan priboriti svoje mesto na svetu. Vse misli iz nabora pesniških podob se stekajo v razbijanje enoznačnosti bivanja in napovedujejo »odprt konec«. V močni navezavi na evropsko pesniško tradicijo se s to zbirko pesnica postavlja v sam vrh sodobne slovenske poezije in ji nastavlja zanimivo mrežo, ki jo bo vsak njen pripadnik lahko sprejel kot izziv in spodbudo.
Dr. David Bandelj

Mojca Smerdu, foto Tone Stojko

Mojca Smerdu

Če se je kdo hkrati zaobljubil preteklosti in sedanjosti in se pri tem zanese na naravo, mu ni treba biti zaskrbljen nad tem, da v tem svetu razsajajo trendovski ideali, ki neusmiljeno novačijo številne privržence. Mojca Smerdu pristopa h kipu in svetu oblik iz svoje lastne kože: avtobiografsko. Tudi če ta pot na videz ni »progresivna«, pa je naravna in osebna. Poleg tega, ker je pristna, ne more biti neaktualna.
Na celotno delo Mojce Smerdu v prostorih histeričnih zahtev po spremembi gledamo kot na miren, naraven značaj in vlogo oblike, ki je pomirila med seboj preteklost in sedanjost, vitalizem in spomin, premišljenost in čustvenost, gibkost domišljije in mehkost oblik. Pri tem imamo v mislih obliko, v kateri je dvojnost razložljivo – nerazložljivo postala latentna in živa, in sicer ne kot rebus ali uganka, ki zahteva rešitev, ampak kot neposrednost sugestivne in spodbudne oblike. Celotnost vrača k temu, kar je postalo »specialistično« razdrobljeno, kar obstaja v koščkih. Gre za delo čustvene in zbrane kiparke, ki vzpostavlja odnos do naravnih dejstev, s katerimi se želi sporazumeti ali se jim pridružiti; nikakor pa ne povsem nasprotovati.
Takih oblik v naravi ni in jih brez Mojce Smerdu ne bi niti bilo. Toda njihovo bistvo je v vseh nas in v vsem okoli nas. Temu rečemo popolnost. Preprosto rečemo, gre za živo formo.
Delo Mojce Smerdu je avtobiografsko. Njena skulptura je avtoportret.

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana in
Visart – društvo za organizacijo, izvedbo in promocijo kulturnih projektov

Katarina Stegnar, foto Tone Stojko

Katarina Stegnar

Katarina Stegnar med slovenskimi neodvisnimi odrskimi umetniki izrazito izstopa kot celovita ustvarjalka: ne le igralka, ampak performerka, gibalka, raziskovalka. Njena ustvarjalna potenca, prodornost in visoka stopnja zavesti o času in prostoru, v katerih dela in ki ju pronicljivo, duhovito in komunikativno komentira, so neprecenljiv prispevek k umetniški kakovosti projektov, pri katerih sodeluje in v njih največkrat nastopa kot soavtorica. Katarine ne zanima zgolj ponavljanje uveljavljenih vzorcev, temveč jo privlači premikanje meja, raziskovanje neznanega, eksperimentiranje, torej širjenje prostora odrskega ustvarjanja in območja spoznavnega.
Kot performerko jo zaznamuje nenehno drzno odpiranje spornega, iskanje novih oblik prezentacije in kritičen razmislek o lastnem ustvarjalnem delu ter o mediju, v katerem se izraža. V pronicljivem prevpraševanju razmerja med fikcijo in realnostjo je dosledna in vztrajna ter neizprosna do sebe in do svoje publike, pred katero razgalja uprizoritvene okvire.
Katarina Stegnar večinoma ustvarja na podlagi lastnih avtorskih predlog z izrazito osebno noto in stališčem, iz kakršnih sta nastali predstavi Upor ni človek in Katarina po naročilu. Ob tem jo odlikuje izjemna fizična disciplina, gibalna oziroma plesno-koreografska izurjenost, s pomočjo katere je drzno zastavila svoje telo v Pavli nad prepadom. Z vrhunsko ponotranjeno in minimalistično igro pa je izoblikovala ženski lik v filmu Drevo Sonje Prosenc.
Suzana Koncut