Skoči na vsebino

NOVICA

23. 4. 2017

Knjiga, Slovenci in 21. stoletje

Foto: Pixabay

UNESCO je 23. april razglasil za svetovni dan knjige, da bi z njim obeležili spodbujanje branja, založništva in avtorskih pravic. Temu svečanemu dogodku sta podelila mesec in dan Miguel de Cervantes in William Shakespeare, ki sta leta 1616 oba preminila prav na ta dan.

Knjiga je zlasti v 18. in 19. stoletju spremenila svet. V veliki meri seveda že prej, ampak dosežki Luthra, Trubarja in njunih sodelavcev so bili v precejšnji meri še vedno omejeni na izobraženo elito. Ko pa sta sredi 18. stoletja v Parizu grof Holbach in Denis Diderot začela izdajati Enciklopedijo, so znanje, vednost in ne nazadnje resnica začeli prihajati do vedno več ljudi. In prav tako že v 18. stoletju tudi lepota - Goethejev Werther je bil ena prvih evropskih literarnih uspešnic.

Tudi Slovenci z Vodnikom nismo dosti zaostali. Knjižna izdaja Prešernovih Poezij iz leta 1846 pa nas na predvečer pomladi narodov uvršča med tiste, ki so s knjigo tlakovali tudi pot kasnejše državnosti. Na tej poti je bila še posebej pomembna vloga knjig in drugih zapisov Ivana Cankarja, Edvarda Kocbeka in vrste naših sodobnikov.

Knjige še vedno v največji meri oblikujejo temeljne teme, o katerih razpravljajo najbolj vitalne družbe: redko katera knjiga je v tolikšni meri zaznamovala tehtne politične debate kot Pikettyjev Kapital v 21. stoletju iz leta 2013. Pomembno je namreč tako to, da imamo na razpolago veliko knjig, kot tudi to, da določene knjige prebere veliko ljudi in da jih spodbudijo k razmišljanju in ukrepanju v zvezi s temeljnimi vprašanji, ki jih lahko dosledno razgrnejo le knjige zaradi svojega obsega in tudi sistematičnosti.

Pomembne knjige, tako leposlovne kot stvarne, so kot veliki mostovi (ali predori): povezujejo posameznike v skupnosti, te pa zaradi prežetosti z vsebino pomembnih knjig boljše razumejo svet in sebe, so bolj empatične in bolj dojemljive za lepoto in resnico. Prav lepota in resnica pa sta le malokje v tolikšni gostoti kot pri obeh avtorjih, ki se ju spominjamo 23. aprila, pri Cervantesu in pri Shakespearu.

Po eni strani knjiga tudi v 21. stoletju vsaj na prvi pogled doživlja neverjetni razmah, saj tako po svetu kot v Sloveniji skoraj vsako leto izide več knjižnih naslovov; v časopisih prebiramo poročila o svetovnih uspešnicah, ki prinašajo avtorjem večdesetmilijonske zaslužke in tudi multinacionalni kapital prepoznava v založništvu zelo donosno industrijo. V Sloveniji je še pred 25 leti izšlo praviloma manj kot 50 izvirnih romanov, danes nas letna žetev 120 naslovov ne preseneča več. A hkrati je gotovo zaskrbljujoče, da srednja, torej najbolj vitalna, ustvarjalna in odgovorna generacija praktično ne bere knjig in torej ne črpa ne navdiha ne motivov za svoje aktivnosti iz tega vira. Knjiga se že sto let in več bori za svoje mesto s filmom, s televizijo in zadnje čase z zapeljivo in mnogo bolj ugodno in udobno dostopno ponudbo informacij in tudi fikcije, da ne rečemo, laži, v digitalnem okolju in vse bolj nesporno je, da ti viri v mnogočem izpodrivajo knjigo, ki v Sloveniji, ob vse večjem številu naslovov, izhaja v vse manjših nakladah. Na nas, na naši generaciji je potemtakem naloga in poslanstvo, da bomo znali in zmogli prenesti pozitivno izročilo in izkušnjo Gutenbergove civilizacije v svet digitalno transformiranega sveta in vzpostaviti novo civilizacijo in kulturo, ki bo v enaki meri temeljila na izročilu in dosežkih Gutenbergove in nespornih pridobitvah digitalne civilizacije.