Skoči na vsebino

NOVICA

Poslovil se je kastelolog in raziskovalec slovenskih vedut dr. Ivan Stopar

Izredni profesor dr. Ivan Stopar, širši javnosti bolj znan kot izjemen poznavalec gradov in velik strokovnjak s področja varstva kulturne dediščine se je rodil pred devetdesetimi leti v Ljubljani kot prvi izmed treh otrok v učiteljski družini, ki je do začetka vojne živela v Tržiču. Ivan je bil že od rane mladosti zvedav  opazovalec sveta in bister razločevalec znamenj časa, tako s prepoznavanjem vsakokratnih dogodkov kot z njimi povezanimi ljudmi. V življenju, ki so ga ne malokrat zaznamovali burni časi je bila v njem prisotna ljubezen do umetnosti, ki ga je od mladih let privlačila v njenih mnogoterih likovnih, glasbenih, besednih in drugih sporočilnih izrazih, a hkrati vedno v tesnem prepletu s temeljnimi filozofskimi vprašanji vzniklih v sklopu širšega zgodovinskega in družboslovnega dogajanja.


Družina Stoparjevih se je ob nemški zasedbi Gorenjske leta 1941 znašla na seznamu, ki so bili predvideni za izselitev, zato so se kot sodelavci OF previdno umaknili k sorodnikom v Ljubljano, po vojni pa je bila z dekretom premeščena v Mirno Peč na Dolenjskem, kar je bilo po takrat v veljavi kot nenapisano pravilo do ne povsem zanesljivih ljudi. Časovno kratko obdobje, ki ga je do mature na novomeški gimnaziji leta 1948 preživel v novem okolju, ki je bilo sicer močno zaznamovano z narodno osvoboditvijo a hkrati z nič manj odmevnimi vojnimi grozotami vzporedne revolucije. Vse to je bilo dovolj velik razlog, da je kmalu uvidel celovitost resnične slike medvojnega in povojnega dogajanja, da se je nevpadljivo a zelo kmalu umaknil iz vrst takratne avantgardne, napredne mladine.


Študiji primerjalne književnosti pri prof. Antonu Ocvirku (1) in umetnostne zgodovine pri prof. Francetu Steletu (2), to je pri dveh izjemnih profesorjih, ki sta presegala takratna znanstvena obzorja povojne Filozofske fakultete v Ljubljani, ga je poleg akademskega druženja z intelektualci Mrakovega kroga (3) izoblikovalo v humanista z izjemnim znanjem in pretanjenim občutkom za globlje razumevanje in prepoznavanje ključnih stvari in dogodkov na strokovnem področju kot tudi na področju njegove široke razgledanosti.


Poleg prevajanja leposlovnih besedil iz nemščine, si je dr. Stopar nabiral prve delovne izkušnje kot novinar pri tedniku Mladina in za tem kot urednik pri Kemisovem tovarniškem glasilu.
S širitvijo spomeniškovarstvene službe in ustanovitvijo Zavoda za spomeniškovarstvo v Celju  v začetku šestdesetih let (4) se mu je ponudila življenjska priložnost za uresničitev osebnega poslanstva v poklicu, ki ga je, kot eden izmed vodilnih konservatorjev, opravljal 29 let  v državni spomeniškovarstveni službi,  po upokojitvi pa mu je ostal neomajno zvest vse do današnjih dni. Kot vrhunski poznavalec kulturne dediščine je bil vse do nedavnega član številnih strokovnih komisiji, z mnogimi objavami, med temi ne manjkajo na novo zastavljene interpretacije posameznih spomeniško pomembnih zgradb z natančnejšimi časovnimi opredelitvami njihovega nastanka in z zanje značilnimi zakonitostmi izgradnje, kar v stroki nemalokrat povzroči izziv za nadgradnjo dosedanjega vedenja in znanja. V knjigi Arhitektura predromanike in romanike v Sloveniji, ki jo je  izdala Slovenska matica leta 2017, dr. Stopar na vidnejših primerih romanske arhitekture izpostavlja določene zakonitosti in značilnosti gradnje, ki so pomembne za natančnejše prepoznavanje sloga in določanje časa gradnje. Podobno  kot se dr. Marjanu Zadnikarju pripisujejo velike zasluge, da je romanika dobila ustrezno mesto v slovenski umetnostni zgodovini, je zasluga dr. Ivana Stoparja, da je tudi predromaniki priznano samostojno umetnostnozgodovinsko poglavje, kot pomembnemu in ne pogrešljivemu členu slovenske kulture.


Predvsem pomembno strokovno področje kateremu se je dr. Stopar posvečal z veliko konservatorsko in raziskovalno vnemo so gradovi. Z dolgoletnim več plastnim znanstvenim pristopom k obravnavi obsežnega fundusa grajskih zgradb in s sočasno vzporedno primerjavo njihovega pojavljanja znotraj srednje evropskega prostora je strokovno opredelil zakonitosti razvoja grajske arhitekture na Slovenskem  in tako botroval rojstvu kastelologije kot samostojne znanstvene discipline.


Tretje pomembno strokovno področje je vedutologija s katero je dr. Stopar kot izjemni poznavalec gradiva s svojim strokovnim znanjem in raziskovalnim instinktom odkril, datiral in določil avtorje upodobitvam mnogih krajev na Slovenskem in s tem utiral pot novi prvini znanstvenega preučevanja vedut in grafičnih serij vedut. 


Ob izjemni vsestranski razgledanosti, poznavanju in predanosti spomeniškovarstvenim strokovnim vprašanjem in njihovim vedno novim izzivom je med številnimi področji njegovega strokovnega dela možno zaznati posebno privrženost do celostnega preučevanja in vrednotenja srednjeveške kulture v njenih najrazličnejših pojavnih izrazih in življenjskih odtenkih.
Pod dr. Stoparjevim strokovnim vodstvom zastavljene obnove celjskega gradu kot knežjega dvorca in stolne cerkve sv. Danijela je vzklila spodbuda spremenjenega vrednotenja  in pristopa k obnovi mnogih do tedaj propadajočih stavb mestnega jedra, kar je Celju povrnilo ’dušo’ mesta z žlahtnim pečatom pestre zgodovine. Tako kot v primeru Celja, velja tudi še za marsikatero obnovljeno grajsko, mestno in druge zvrsti arhitekture, med katerimi z odkritima romanskima kapelama po pomembnosti izstopata gradova v Podsredi in v Rajhenburgu pri Brestanici, podobno velja tudi za mnoge kulturne spomenike pri obnovi katerih je bil kot konservator dejaven, povsod je bil njegov strokovni prispevek ključen pri razumevanju in reševanju strokovnih vprašanj, tako pri njihovi obnovi kot pri ustrezni prezentacij.


S prepoznavanjem posameznih stavbarskih, slikarski ali kiparskih delavnic kot tudi z deli posameznih avtorjev se je marsikateri spomenik ali umetnina približala natančnejši dataciji in bolj določljivemu avtorju, oziroma njegovemu krogu; npr. reintepretacija  arhitekturne značilnosti romanske redovne cerkve v Žički kartuziji, mojstra Hansa Melfrida s celjsko delavnico opredelil, ne le kot graditelja Pleterskega samostana, pač pa tudi za graditelja prvotne cerkve sv. Primoža nad Kamnikom, nadalje je za stoletje nazaj  pomaknil datacijo župnijsko cerkev sv. Jakoba v Kostanjevici na Krki kot tudi samostansko cerkve nekdanje kartuzije v Jurkloštru, opozoril je na sorodnost fresk v celjski Marijini kapeli s freskami v cerkvi Maria Pfarr na Salzburškem, ki so delo Friderika Beljaškega, z opredelitvijo Mojstra Almanacha za avtorja Celjskega stropa je docela razburkal umetnostnozgodovinsko stroko in s tem sprožil polemiko, ki za končno opredelitev še čaka na izsledke restavratorske stroke, F.B. Wernerju najpomembnejšemu srednjeevropskemu vedutistu iz prve polovice in srede 18. stoletja je pripisal Skicirko z vedutami Ljubljane in Kranja, ki je do tedaj veljala za delo ’Neznanega Šlezijca’...


Ob vsem, le približno nakazanem konservatorskem delu in kot cenjenemu avtorju več kot osemdesetih samostojnih publikaciji, številnih objav doma in v tujini in kot nosilcu mnogih televizijskih in radijskih poljudnoznanstvenih prispevkov, mu je spomeniškovarstvena stroka najprej podelila naziv konservatorskega svetnika in nato še prestižno Steletovo nagrado (1992) za življenjsko delo v spomeniškovarstveni stroki. Za predano delo na področju likovne umetnosti in spomeniškega varstva sta ga nagradila tudi slovensko umetnostno zgodovinsko društvo s podelitvijo nagrade Izidorja Cankarja (2013) in Mestna občina Celje (2012) s častnim meščanstvom.


Dr. Ivan Stopar je s svojim vestnim, pronicljivim, dolgoletnim strokovnim delom na različnih področjih naše dediščine utrjeval spomeniškovarstvene temelje, v večini primerov nadgrajeval do tedanje strokovne načina dela in jih neutrudno širil z novimi pogledi in pristopi s katerimi so na strokovnem obzorju nastali novi vpogledi v katerih so v polnejši zgodovinski barvitosti oživele vedute številnih pozabljenih ali zabrisanih podob mnogih kulturnih spomenikov, posameznih krajev in  pokrajin. 

 

Za koledar Celjske Mohorjeve družbe zapisal Silvester Gaberšček.

 

 

 

1) slovenski literarni zgodovinar, kritik, literarni teoretik, esejist in utemeljitelj slovenske primerjalne književnosti, (1907-1980)
2) slovenski umetnostni zgodovinar in konservator, utemeljitelj spomeniškovarstvene službe, (1886- 1972)
3) Ivan Mrak, slovenski dramatik, pisatelj in esejist, (1906-1986)
4) Od leta 1963