Skoči na vsebino

NOVICA

Veščina suhozidne gradnje vpisana na UNESCO Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, vpis klekljanja čipk v Sloveniji pričakujemo jutri

Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine je na svojem 13. zasedanju v Port Louisu na Mavriciju sprejel odločitev, da se na UNESCO Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vpiše enota Veščina suhozidne gradnje: znanja in tehnike. 

 

Veščine suhozidne gradnje, znanj in tehnik je v nominaciji povezala osem evropskih držav (Hrvaško, Ciper, Francijo, Grčijo, Italijo, Slovenijo, Španijo in Švico), ki so v nominaciji predstavile razširjene tehnike, ki spoštujejo lokalne tradicije in izpostavile skupne kulturne pomene in funkcije tega elementa nesnovne kulturne dediščine v vseh sodelujočih državah.

 

Suhozidna gradnja je veščina zidanja brez uporabe veziva, pri kateri z odbiranjem razpoložljivega lokalnega kamna, pridobljenega s čiščenjem in urejanjem zemljišč, ter ob razumevanju skladnje, nastajajo različni tipi trdnih kamnitih objektov. Znanje zlaganja kamenja na suho brez uporabe veziva je osnovna in prvobitna tehnika gradnje predvsem na Krasu in v Istri. Je posledica in rezultat boja za preživetje na kamnitem kraškem in istrskem svetu vse od prazgodovine naprej, kjer je postala ključni element značilne kraške in istrske kulturne krajine. Suhozidna gradnja je bila v preteklosti znana tudi v nekaterih drugih delih Slovenije. Znanje se je prenašalo iz roda v rod z opazovanjem, posnemanjem in vajo, ki se je začela že od malih nog. Velik pomen je imela do druge svetovne vojne, ko se je začelo opuščanje tradicionalne kmetijske rabe tal in so suhi zidovi izgubili svoj pomen.

 

Za gradnjo suhih zidov v odprti krajini se uporablja izključno lokalen neobdelan kamen iz neposredne bližine gradnje. Graditelj se mora vedno znova prilagajati razpoložljivemu, vselej drugačnemu materialu in ga smiselno sestaviti v uporabno konstrukcijo, zato prihaja tudi do lokalno pogojenih različic. Suhi zidovi v odprti krajini služijo različnim namenom. So ogradni, pašniški, vinogradniški, mejni, kolovozni, podporni, protivetrni, protipožarni. V tehniki suhega zidu so grajeni tudi podporni zidovi – škarpe, zavetja pred burjo, opore za trte, groblje, obzidani izviri, kali, vodnjaki, cisterne, ledenice, peskolovi, apnenice, poti, mostovi, železniški nasipi, pečke, okopi, hiške, svinjaki, stopnice ipd.

Pri večnacionalnem projektu je iz Slovenije sodelovala delovna skupina strokovnjakov Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, Parka Škocjanske jame in ob sodelovanju piranske območne enote Zavoda, Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine (Slovenskega etnografskega muzeja) in Ministrstva za kulturo.

 

Evalvacijsko telo je v svojem poročilu pohvalilo sodelujoče države za pripravo vzorčne nominacije v duhu Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003. Vpis te enote na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva bo okrepil sodelovanje pri ohranjanju nesnovne dediščine med državami, ki sodelujejo pri nominaciji. Nedvomno bo pomembno prispeval za promocijo te dediščine v Sloveniji in močno okrepil in spodbudil delovanje posameznikov, združenj, strokovnih institucij, široke javnosti in lokalnih oblasti za odkrivanje še žive tradicije in njeno ohranjanje v slovenskem in širšem kulturnem prostoru.

 

Razpravo bo Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine nadaljeval jutri, ko upravičeno pričakujemo tudi vpis klekljanja čipk v Sloveniji. 

 

Več informacij o konvenciji in seznamih

 

Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva je (poleg Seznama nesnovne dediščine, ki jo je nujno nemudoma zavarovati in Registra dobrih praks) najvidnejši izraz varovanja nesnovne kulturne dediščine v mednarodnem okolju na osnovi Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003. Po tej Konvenciji med nesnovno dediščino štejemo prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezana orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in  tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine.

 

Slovenija je Konvencijo ratificirala leta 2008 in jo z Zakonom o varstvu kulturne dediščine prenesla v svoj pravni red. Istega leta je vzpostavila tudi Register nesnovne kulturne dediščine, v katerega je trenutno vpisanih 66 enot.

Evalvacijsko telo skladno s svojim mandatom strokovno ocenjuje nominacije in poda priporočila glede vpisa, odloga ali zavrnitve nominacije medvladnemu odboru, ki ga sestavlja  24 članic medvladnega odbora (Armenija, Avstrija, Azerbajdžan, Kamerun, Kitajska, Kolumbija, Kuba, Ciper, Džibuti, Gvatemala, Jamajka, Japonska, Kazahstan, Kuvajt, Libanon, Mavricij, Nizozemska, Palestina, Filipini, Poljska, Senegal, Šrilanka, Togo in Zambija – po vrstnem redu angleške abecede).

 

Na Reprezentativnem seznamu ima Slovenija doslej vpisan Škofjeloški pasijon (2016) in Obhode kurentov (2017).

 

Skupaj je bilo do letošnjega zasedanja medvladnega odbora na oba seznama nesnovne kulturne dediščine in register dobrih praks vpisanih 470 elementov iz 117 držav. Več informacij: https://ich.unesco.org/en/lists

 

Zasedanje medvladnega odbora je mogoče spremljati v živo preko povezave na spletni strani: https://ich.unesco.org/en/live-webcast-01031, kjer bodo objavljeni tudi posnetki po dnevih.