Skoči na vsebino

NOVICA

Minister na Koncertu miru ob 100. obletnici konca 1. svetovne vojne pozval k strpnosti

Minister za kulturo Dejan Prešiček je bil včeraj v Drežnici slavnostni govornik na Koncertu miru ob 100. obletnici konca 1. svetovne vojne.

 

"Naj svoj razmislek pričnem z odlomkom iz romana Doberdob. Prežihov Voranc nam je skozi junaka Amuna Mohorja med vrsticami prikazal tudi lastno doživljanje vojne izkušnje na soški fronti: ''Kadar se je polegel vihar upornih klicev, je takoj zadonela pesem iz stoterih grl, pesem, ki je objemala, navduševala, podžigala tudi tiste, ki se doslej še niso mogli popolnoma vneti in predati sproščenim čustvom. Glad in druge težave so bile pozabljene, vse misli so se obrnile proti enemu samemu cilju, ki se je bliskal pred njimi v nejasni, a topli in mamljivi svetlobi. Tam je bilo zapisano: Domov, domov! Dovolj je krvi, dovolj je stradanja.''


Strah, lakota, upanje in boj, posameznikova in skupinska povezovalna želja po preživetju. Gotovo si človek sredi vojne vihre od vsega najbolj želi mir. Tišino, ki je ne pretrga zvok pušk. Petje ptic namesto rafalov. Otroški smeh namesto topota vojaških konj. Grozljivi zvoki in ritmi, ki jih prinašajo vojne, najbrž nikoli ne zapustijo tistih, ki so kadarkoli stali na fronti. In ne smemo pozabiti, da četudi od konca prve svetovne vojne resda mineva sto let, svet ni brez vojnih bojišč. Obdobje miru nikoli ni nekaj samoumevnega. In morda se prav v tem trenutku nekdo na drugem koncu sveta oklepa podobne želje, kot so se je na tem območju oklepali pred več kot stotimi leti. Želje po miru, želje po glasbi glasbil, ne vojaških instrumentov.

 

Koncert miru naj ne bo samo spomin na tiste, ki povojnega miru niso mogli dočakati, naj bo opomin za vse nas tukaj in zdaj. Naj bo opomin za zanamce. Ne smemo pozabiti na dejstvo, da ko bojni kriki zarežejo v življenja, se slednja spremenijo. Dogajanje na soški fronti ni globoko pretreslo le civilistov, vojakov; vsa umetniška dela, ki so nastala v vojni vihri, nosijo univerzalno sporočilo o nesmislu, absurdnosti vojne. Svetovno znani slikar moravskega rodu Oskar Kokoschka je zaradi psihične in telesne izčrpanosti leta 1916 bojišče zapustil po nekaj mesecih, z značilno ekspresionistično govorico pa na nekaj kartonih v akvarelni tehniki zamrznil podobo časa in krajev Tolminskega mostišča. Tistega leta je bila v sosednji dolini v Javorci zgrajena tudi enkratna arhitektura v secesijskem slogu –Spominska cerkev svetega Duha. Cerkev, ki nosi evropski znak kulturne dediščine, je nastala kot izraz nepotešljive želje po umetnosti in duhovnosti, ki je vojakom v absurdnih okoliščinah dajala uteho.


Na več kot 90 kilometrih raztezajoči se soški fronti pa je bilo močno izpostavljeno tudi visokogorsko bojišče Batognica. Avstro-ogrska je od tam branila Tolminsko mostišče, Italijani pa vrh Krna. Na ogledu položajev brigade Casale se je sredi junija 1916 med tremi mladimi častniki inženirstva tam znašel tudi tenorist Giacomo Lauri Volpi, član Accademie Nazionale di Santa Cecilia iz Rima. Na vrhu Batognice je zapel o dnevu modrega prostora: “Un di all’azzurro spazio.” Avstro-ogrski vojaki so se dvignili v svojih jarkih, mu ploskali in ga pozivali, naj nadaljuje: “Canta, soldato!” Odpeta arija je preglasila bobnenje smrtonosnih strelov.
Bobnenje vojaškega stroja je med drugimi slišal tudi italijanski pesnik Giuseppe Ungaretti. Septembra 1916 se je na Kolovratu mudil angleški nobelovec za literaturo Rudyard Kipling. Ameriški nobelovec Ernest Hemingway pa je vojne dogodke tega območja opisal tako plastično, da je dolgo veljalo, da je bil sam v prvi vojni črti: ‘’Poznate Kobarid?‘’ je v romanu Zbogom orožje vprašan prvoosebni pripovedovalec. ‘’Poznam,’’ odvrne in se spomni, da je to bilo belo mestece z zvonikom v dolini.


Z nepričakovanim Čudežem pri Kobaridu se je 24. oktobra 1917 v Posočje in na Kras lahko vrnilo obdobje miru. A velika vojna je vse do 11. novembra 1918 še sejala smrt po bojiščih. Atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda ni povzročil zgolj politične in diplomatske krize, temveč svetovno, zgodovinsko katastrofo.


Naj bo na desetine milijonov vojaških in civilnih izgub danes žalosten opomin za globalno politiko. Iz zgodovine se moramo učiti. In mir je v prvi vrsti zasejan že v nas samih, naših dejanjih. Bodimo strpni, solidarni, povezovalni, ne razdruževalni. Le tako bomo lahko namesto nemira sploh deležni neokrnjenega koncerta miru. Življenja brez grozot."