Skoči na vsebino

NOVICA

Gordijski vozli slovenske kulture

Nekaj pojasnil širši kulturni javnosti ob zahtevi po umiku predloga Nacionalnega programa za kulturo 2018-2025

 

Anton Peršak, minister

 

Na videz visoka raven soglasja, naj pristojni minister umakne predlog Nacionalnega programa za kulturo 2018–2025 (NPK), češ da je metodološko neustrezen, da v njem niso dovolj obsežno, pozorno in ustrezno obravnavana posamezna področja kulture, da operativni cilji in ukrepi ne obetajo stvarnih učinkov, da opredelitve sektorjev, še zlasti nevladnega, niso ustrezne, da NPK ni optimističen in velikopotezen v zahtevah po neprimerno višjem deležu javnih sredstev za kulturo in da se preobširno posveča spekulativnemu razmisleku o kulturi namesto zagatam slovenske kulture ter da domnevno zanemarja narodotvorno in državotvorno vlogo kulture, najbrž zahteva nekaj pojasnil širši kulturni javnosti in vsaj osnovno informacijo, za kaj v napadenem besedilu v resnici gre.
Pomenljivi so npr. očitki, da NPK zanemarja neko področje umetnosti ali kulture, četudi je, recimo, to področje celo na več mestih in z več vidikov obravnavano, tudi z opozorili, s kakšnimi težavami se morda srečuje, kaj bi bilo treba na področju spremeniti ipd. Že to kaže, da »kritiki«, kljub temu, kako zakon od leta 2016 opredeljuje NPK, zahtevajo enak pristop predlagateljev NPK kot ob pripravi preteklih štiriletnih NPK, ko je bilo vsako področje obravnavano v posebnem poglavju, v bistvu brez ozira na celoto: navedeni so bili cilji področja, kot jih je videlo področje samo, in potrebe in želje (zlasti finančne) področja. Takšen NPK ni bil strategija kulture kot celote, temveč zbir malo povezanih področnih strategij z velikim številom ciljev in ukrepov ter na koncu s seštevkom visokih pričakovanj dodatnih javnih sredstev, ki je bil povsem nerealen.
Ob zavračanju tokratnega predloga se je pojavila celo zahteva, naj se Ministrstvo za kulturo spremeni v Ministrstvo (samo) za umetnost in naj se področji kulturne dediščine in medijev izločita in najbrž preneseta v okvire drugih ministrstev; kulturno dediščino morda k turizmu, medije k ostalemu gospodarstvu, kar bi naposled pomenilo, da od medijev res več ne bi mogli ničesar pričakovati v zvezi s kulturo (ne kritik, ne drugih kulturnih vsebin…)?

 

Izhodišča in teme/vsebine predloga NPK


1. Položaj Slovencev in Slovenije po letu 1991 – pomen in vloga kulture v drugačnih okoliščinah: Uresničil se je eden glavnih ciljev slovenske kulture – osamosvojitev Slovenije; toda v svetu ne glede na različne posledice vse bolj prevladuje koncept globalizacije in z njo v navezi neoliberalna ideologija, ki povzročata razslojevanje in razpadanje družbe/skupnosti in tudi kulturi vsiljujeta odmik od koncepta nacionalne kulture in vrednotenje kulturnih dobrin v skladu z merili trga oz. potrošniške družbe, mode ipd. Sočasno v Evropi poteka proces politične integracije, ki zahteva tudi prenos dela suverenosti na EU. Gospodarstvo izgublja nacionalno obeležje, delno tudi zunanja politika in obramba.
Poslednje polje suverenosti, subjektivitete (identitete) in integracije skupnosti ostaja kultura (zlasti v Evropi). Zato je kultura že dolgo ključni družbotvorni dejavnik (ne ustvarja družba kulture, kultura ustvarja družbo) kot polje avtorefleksije in dialoga znotraj družbene/nacionalne skupnosti po eni in hkrati »legitimacija« te skupnosti ob njenem vstopanju v medkulturni dialog, kar pa ne izključuje narodotvornosti (spodbujanja narodne zavesti) in državotvornosti (spoznavanje pomembnosti ponotranjenja lastne države itd.). A vztrajanje pri primarnosti vloge kulture kot predvsem narodotvorne in državotvorne dejavnosti bi pomenilo nezaupnico politiki, zanikanje njene sposobnosti urejanja in vodenja države in hkrati stališče, da je Slovenija invalidna, nezrela, opravilno nesposobna država in da zato kultura mora vztrajati v vlogi vodstvene elite naroda in ne sme dovoliti politiki, da opravlja svoje naloge.
To bi bilo v nasprotju z zgodovinskimi dosežki kulture same in v popolnem nesoglasju z dejanskim položajem Slovencev in Slovenije.


2. Globalizacija in neoliberalizem, kot rečeno, silita kulturo v podreditev potrošniški ideologiji in trgu in s tem v zanikanje njene družbotvorne vloge in pomena za skupnost in pomena same skupnosti, ji vsiljujeta prilagoditev modnim trendom in konceptu bestsellerjev, absolutizaciji individualizma, narcisizma in, domnevno novi vrednoti,  transnacionalnosti.


3. Epohalni prevrat na ravni civilizacije, ki ga prinaša digitalna preobrazba sveta in uveljavljanje virtualne resničnosti ter umetne inteligence kot naravni (človeški) inteligenci konkurenčne in v določenih pogledih že superiorne sile, predstavlja za kulturo zelo pomemben izziv; primerljiv, a verjetno še večji od tistega, ki sta ga ob koncu srednjega veka prinesla izum in uveljavitev tiska ter se je razumevanje umetnosti radikalno spremenilo.
Trenutno zelo težko predvidevamo, kaj ta prevrat pomeni za umetnost, pa tudi za kulturo v celoti kot – vsaj doslej – najvišjo raven (človeškega) duha in še zlasti za kulturo manjše skupnosti, kakršna je tudi slovenska glede na njeno dosedanje razumevanje umetnosti in kulture. Očitek, češ da NPK govori o digitalni preobrazbi sveta kot o nečem novem, kar se je šele sedaj pojavilo, medtem ko so določeni izvajalci že zdavnaj zakoračili v novo dobo in se tudi spoprijeli z novimi tehnologijami (kulturalizacija vesolja, umetnost, ki nastaja v digitalnem okolju, dosežki raziskovalne umetnosti…), je neutemeljen. NPK se ne sprašuje o novih vrstah ali podvrstah umetnosti in kulture, ki izrabljajo možnosti, ki jih ponujajo nove tehnologije in hkrati same sebe mislijo in jih mi mislimo v kategorijah tradicionalnega razumevanja kulture, temveč o soočenju z vprašanji, ki jih odpirajo možnosti, da npr. po učinku enakovredni hologram nadomesti igralca ali da računalnik (umetna inteligenca) na osnovi vnesenih podatkov napiše »bachovsko« skladbo, ki je tako rekoč ni mogoče prepoznati kot »umetno« oz. kot skladbo, ki je ni napisal človek itd. Gre, če smemo tako reči, za eksistencialna vprašanja kulture kot najvišje in najbolj kompleksne ustvarjalne dejavnosti človeka in skupnosti.


4. Nesporno velika finančna podhranjenost slovenske kulture oz. neskladje med obsegom kulturnih dejavnosti in nezadostnostjo javnih sredstev glede na obseg dejavnosti, ki se je še dodatno zaostrilo v času finančne in gospodarske krize (2008–2015/16), ko se je skupni znesek sredstev, s katerim razpolaga Ministrstvo za kulturo, od leta 2009 tudi nominalno znižal od 204 milijonov pod 150 milijonov evrov (2016) oziroma za 27 %, hkrati pa se število izvajalcev kulturnih dejavnosti ves čas povečuje (samo število zasebnih zavodov, ki delujejo v nevladnem sektorju, se je od leta 2008 do 2015 podvojilo). To je še poglobilo nesorazmerja v sofinanciranju kulturne produkcije; nesorazmerja med sektorji (zlasti javnim in nevladnim sektorjem) in med področji kulture oz. umetnosti (sredstva so se nižala zlasti za dejavnosti, v katerih je manj zaposlenih), nesorazmerja v sofinanciranju dejavnosti in izvajalcev med  regijami (centraliziranost financiranja) in tudi izrazito nizko zajemanje sredstev za kulturo iz drugih legitimnih virov, ki jih v drugih državah s pridom izkoriščajo (spomeniška renta, mecenstvo, fundacije, del prihodkov od iger na srečo, spodbude za sponzorstva, sovlaganja iz gospodarstva glede na pričakovanje prihodkov, npr. iz kulturnega turizma, gostinstva, javnega prometa ipd.).
Temeljno vprašanje vsake strategije kulturne politike, ne le slovenske, je danes, kako se odzivati na navedene spremembe in nove politične in druge okoliščine (ustanovitev države, kriza demokracije, EU kontekst, globalizacija, digitalna preobrazba sveta, omejena finančna sredstva) oz. na novo civilizacijsko paradigmo, ki se nesporno že uveljavlja.  
Predlagatelj NPK verjame, da je treba tak strateški dokument nujno misliti, zasnovati in uveljavljati z vidika kulture in njenega pomena ter vloge v celoti, nato pa znotraj tega okvira in glede na skupne cilje obravnavati odprta vprašanja in potrebe posameznega področja kulture ali umetnosti oz. sektorja (javni sektor, nevladni sektor, ljubiteljska kultura in zasebni sektor, ki deluje kot gospodarska dejavnost tudi na osnovi pravne ureditve EU).

 

Strateška področja kulturne politike


Strateški in znotraj njih operativni cilji ter ukrepi izhajajo iz navedenih izhodišč in se osredotočajo na pet strateških usmeritev:
1. uveljaviti ustrezen status kulture in razumevanje pomena, vloge ter javnega interesa za kulturo glede na spremenjene politične in spreminjajoče se civilizacijske okoliščine;
2. uzakoniti nujne sistemske spremembe oz. prenoviti kulturno politični model z vidiki digitalne preobrazbe (digitalizacija kulture same, vključno s poslovanjem ministrstva, možnosti za izboljšanje dostopnosti kulture s pomočjo digitalne tehnologije, razvojne možnosti, npr. na področju založništva, AV dejavnosti itd. kakor tudi odziv na spremembe v vedenju, ravnanju in ne nazadnje mišljenju in zaznavanju sveta, ki ga prinaša digitalna preobrazba sveta);
3. aktivirati legitimne druge vire sredstev za sofinanciranje kulture;
4. decentralizirati financiranje kulture in odpraviti nesorazmerja pri financiranju iz javnih virov znotraj kulture in
5. veliko bolj ambiciozno načrtovati in izvajati promocijo in uveljavljanje slovenske kulture v mednarodnem okolju, se tako vključevati v medkulturni dialog, kar je nujno tako glede na potrebe nacionalne skupnosti in države in glede na dejstvo, da kultura v svetu globalizacije in političnega združevanja Evrope p/ostaja zadnje področje suverenosti države in zadnje področje, ki ohranja subjektiviteto in posebnost skupnosti in s tem možnost za dialog z drugimi kulturami in skupnostmi, v okviru katerih te kulture nastajajo.
Iz vsakega strateškega cilja izhaja po nekaj operativnih ciljev (zlasti načrtovana prenova zakonodaje, strateško opredeljene področne politike, jasnejše opredelitve vlog sektorjev znotraj kulture, ustreznejša ureditev vrednotenja in odločanja o sofinanciranju programov in projektov NVO, celovitejša ureditev statusa in drugih vprašanj samozaposlenih v kulturi) in ukrepov kot konkretnih projektov kulturnega resorja (akcijsko povezovanje z drugimi resorji, postopna odprava nesorazmerij med področji z vidika sofinanciranja programov in projektov, nujne naložbe na področju javne kulturne infrastrukture, obnavljanja kulturnih spomenikov ter upravljanja z njimi, zagotavljanje boljših pogojev za samozaposlene v kulturi, dogradnja mreže Slovenskih kulturno-informacijskih centrov (SKIC) po svetu, ustanovitev Nacionalnega sklada za kulturno dediščino ter dobro načrtovana izvedba projektov, kot so Slovenija – častna gostja na knjižnem sejmu v Frankfurtu, Slovenija kot država v fokusu na knjižnem sejmu v Bologni, Evropska prestolnica kulture 2025, programi kulturnih izmenjav s prioritetnimi državami itd.).

 

Polemike in konfrontacije


Naposled je vseeno treba opozoriti tudi na nekaj paradoksov javnih debat ob predlogu NPK in na videz soglasnega zavračanja NPK. V bistvu se zelo glasno opredeljuje proti NPK nekaj področnih organizacij ali društev, povečini zato, ker njihova področja niso obravnavana v maniri predhodnih NPK. Med njimi je najglasnejše združenje nevladnih organizacij Asociacija, ki nastopa kar v imenu celotnega nevladnega sektorja. Načelno nasprotujejo NPK posamezni izvajalci, zlasti tisti, ki menijo, da niso zadostno sofinancirani, nato posebne skupine, npr. kolegij direktorjev slovenskih gledališč in nekateri vodilni predstavniki kulturnih institucij iz okrilja Mestne občine Ljubljana, ki zdaj pišejo ali izjavljajo povsem nasprotno od svojih doslej znanih stališč, potem pa je tu še skupina avtorjev enega od predlaganih modelov urejanja slovenske kulture (dr. Borut Smrekar, Mitja Rotovnik, dr. Vesna Čopič – SRČ) ipd.
Mediji, kar je do neke mere razumljivo, ves čas navajajo teh nekaj nasprotnikov ter njihova stališča in trdijo, da je kultura soglasno proti predlogu NPK. Za tiste, seveda manj glasne govorce, ki so v javni razpravi podprli predlog NPK ali ga vsaj bili pripravljeni sprejeti, čeprav so morda izrazili pomislek o kakšni posamezni rešitvi, se nihče ne zmeni.
Nekateri predstavniki izvajalcev (javnih zavodov) iz javnega sektorja, ki v skladu z zakonom opravljajo dejavnost na način javne službe, zavračajo (v NPK nakazano) stališče, da država ali lokalna skupnost kot ustanoviteljica zavoda sme imeti stališče o obsegu in vsaj načelno opredeljeni vsebini njegove javne službe in pričakovati program, ki bi ustrezal pričakovanjem širše kulturne javnosti – čeprav je bil zavod za to ustanovljen in je za to financiran. Od izvajalca v javnem sektorju se najbrž sme pričakovati zagotavljanje dejavnosti v skladu s pričakovanimi standardi in v obsegu, ki omogočata ustrezen izkoristek v okviru postprodukcije, dostopnost za dovolj široko kulturno javnost, četudi to seveda ne pomeni zadovoljevanja pričakovanj na ravni množične kulture. Nasprotniki NPK iz tega sektorja zahtevajo popolno neodvisnost, odrekajo ustanoviteljem in kulturni javnosti pravico karkoli pričakovati in pričakujejo financiranje brez kakršnihkoli pogojev.
Podobno velja za nekatere predstavnike neodvisnega nevladnega sektorja, ki zase seveda še odločneje zahteva neodvisnost, a hkrati tudi stabilnost in enako raven financiranja, kot je zagotovljena izvajalcem javne službe, kar pomeni zagotovljeno trajno financiranje in zaposlovanje za nedoločen čas ob hkratnem statusu neodvisne NVO, v katere delo se nihče ne sme  kakorkoli vmešavati; niti kak (politično) neodvisni strokovni subjekt, ki bi ocenjeval njihove programe in projekte in tako odločal o višini sofinanciranja.
Skratka, določeni, resda ne nepomembni, del kulture zavrača predlog NPK, čeprav ve, da je NPK vseeno pogoj in usmeritev za nujne spremembe sistema oz. zakonodaje in raje sprejema vztrajanje v prevladujoči anomiji, kot da bi morda kdo izgubil kakšno majhno prednost, ki jo trenutno ima. Zelo pomenljivo je, da so proti zlasti tisti, ki so v ospredju, kar zahteva financiranje, ali pa so vsaj že lep čas bili, torej kulturni establišment.  
Predlog NPK naslavlja vseh pet ključnih tem, ki jih zahteva zakon (zgodovinsko doseženi položaj kulture, vlogo kulture v razvoju Slovenije in slovenskega naroda, javni interes za kulturo, opredelitev področij, na katerih se zagotavljajo kulturne dobrine kot javne dobrine, in usmeritve za področje investicij v javno kulturno infrastrukturo) in se odziva na odprta vprašanja v zvezi z njimi.

 

Ljubljana, 26. 2. 2018