Skoči na vsebino

NOVICA

Ministrstvo za kulturo ne predlaga t. i. davka na internet *

Ministrstvo za kulturo v predlogu Strategije RS na področju medijev 2017-2025 nikakor ne predlaga obdavčenja interneta, kot je nekdo sklepal iz kdo ve kakšnih razlogov: predlaga pa eno od možnih poti, s katerimi bi radi dosegli, da se zaustavi zmanjševanje pluralizma, zastopanosti državljanov v medijih in izginjanje slovenskega jezika. Vse to so namreč pojavi, ki jih sodeč po raziskavi opažajo uporabniki medijev v Sloveniji.

Splet je namreč kanal, na katerega so se v veliki meri preselili uporabniki medijev –splet, ki prek številnih platform posreduje medijske vsebine, te platforme pa skoraj praviloma nimajo nič s produkcijo teh vsebin, kaj šele s plačilom ustvarjalcem.

Ne gre torej za davek na internet, pač pa za prispevek k medijski pluralizaciji in zaščiti slovenskega jezika.

 

Ta prispevek ne bo obremenil uporabnikov, ki prek spleta dostopajo do vsebin ali ponujajo lastne vsebine, temveč zgolj lastnike oziroma upravljalce platform, ki ponujajo medijske vsebine, torej informativne, AV, glasbene ter druge primerljive vsebine in oglase.

V izogib nesporazumom bo tretja alineja Ukrepov na strani 18 objavljene verzije Strategije ustrezno preoblikovana.

Slovenski mediji so namreč v zelo slabi koži, zlasti tiskani. Naklade drastično padajo, novinarji izgubljajo delo, državljani nimajo možnosti za uresničevanje svoje pravice do objektivne obveščenosti, na drugi strani pa je z razdrobljenostjo spleta pogosto zmanjšana tudi odmevnost, ki jo zasluži svoboda govora. Vse to je pojasnjeno tudi v novem predlogu Strategije.

Del razlogov za to je v precejšnji meri neposrečena tranzicija na področju medijev. Drugi del je tehnološki prelom, ki je prizadel medije po vsem svetu. Tretji pa je relativna majhnost slovenskega trga, ki predstavlja zelo visok prag za uspešnost novih medijskih projektov.

Vse to ne pomeni, da prebivalci Slovenije ne morejo dostopati do medijskih vsebin, so pa te vsebine v precejšnji meri omejene na eni strani z izključno komercialnim interesom izdajateljev, na drugi pa slovenski uporabniki zaradi globalizacije in še vedno zelo velike odprtosti svetovnega spleta danes zlahka dostopajo do atraktivnih mednarodnih vsebin. To le stopnjuje začarani krog, v katerem so slovenski mediji v še bolj zapostavljenem položaju.

Vrsta vsebin zato iz slovenske medijske krajine izginja in ta postaja vedno siromašnejša. To pomeni, da je medijska podoba Slovenija manj pluralna, manj državljanov v medijih prepozna svoj glas, dolgoročno pa je to lahko zaskrbljujoče tudi za prihodnost javne rabe slovenščine, če bo zanjo zadolžena le javna RTV.

Nikakor pa ne gre za napad na nevtralnost interneta, saj predlog ne predpostavlja vsebinskih ali dodatnih odgovornosti za ponudnike platform.

 

Primerljive rešitve denimo predvideva tudi sprememba evropske Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki predlaga, da bi lahko države od ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ki svoje storitve pretežno ali v celoti izvajajo na njihovem ozemlju, zahtevale finančne prispevke za produkcijo ali promocijo avdiovizualnih del.

In natanko za to gre v predlogu prispevka za sklad deficitarne informativne vsebine. Davek na internet je pa izmišljotina.

Če in v kakšni obliki bo takšna rešitev v končni verziji Strategije ali celo v novem Zakonu o medijih, pa je seveda odvisno od vrste deležnikov, ki sodelujejo v procesu njunega nastajanja.


* Prispevek spletnih operaterjev je v Strategiji omenjen na str. 18., kabelskih in spletnih pa na str. 23. Kontekst pojasnjuje razdelek Razvoj novih tehnologij na str. 9, dodatno pa tudi Predgovor o desetletju spreminjanja medijske zakonodaje v Sloveniji.