Skoči na vsebino

POJASNILA

Več odgovorov na pogosta vprašanja v zvezi s statusom in rabo slovenščine lahko preberete na portalu Jezikovna Slovenija (zavihek Vprašanja - odgovori), ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo.

 

Pojasnilo o jezikovnih pravicah potrošnikov in delavcev v Republiki Sloveniji

 

V zadnjem času je bilo Ministrstvo za kulturo seznanjeno z nekaterimi odstopanji od uresničevanja pravno zagotovljenih pravic potrošnikov in delavcev v Republiki Sloveniji. Ker je raven zaščite pravic v veliki meri odvisna tudi od informiranosti in (samo)zavesti udeleženih v javnem sporazumevanju, podajamo na tem mestu nekaj pojasnil, s katerimi želimo prispevati k višji stopnji zavedanja in spoštovanja jezikovnih pravic in dolžnosti.

 

Zakon o javni rabi slovenščine opredeljuje slovenščino kot uradni jezik Republike Slovenije. Na območjih občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, se javna raba italijanščine in madžarščine kot uradnih jezikov zagotavlja na način, kot ta zakon ureja javno rabo slovenščine in v skladu z določbami posameznih področnih zakonov.

 

15. člen Zakona o javni rabi slovenščine jasno določa, da morajo ponudniki potrošniku pri označevanju in predstavljanju izdelkov in storitev potrebne informacije glede značilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka ali storitve posredovati v slovenščini oziroma v potrošniku na območju Republike Slovenije zlahka razumljivem jeziku. Namesto besednega sporočanja so dopustni tudi splošno razumljivi simboli in slike. Poudarjamo, da je morebitne izjeme, ki jih predpostavlja navedba o »zlahka razumljivem jeziku«, treba z vidika varstva pravic slovenskih potrošnikov razlagati zelo restriktivno. Nadalje v tretjem odstavku istega člena piše, da morajo biti ta besedila napisana vidno, čitljivo, za uporabnika razumljivo in v knjižnojezikovnem standardu. Potrošnikom, ki pri nakupu blaga ali storitev naletijo na kršitev jezikovnih pravic v zvezi s 15. členom Zakona o javni rabi slovenščine, svetujemo, da zadevo prijavijo Tržnemu inšpektoratu RS.

 

16. člen Zakona o javni rabi slovenščine ureja akte in notranje poslovanje podjetij. Kršenje jezikovnih pravic zaposlenih znotraj podjetja razumemo kot eno bolj problematičnih negativnih sporazumevalnih praks. Namreč, delavec je v odnosu do delodajalca v odvisnem položaju in je z namenom, da bi ohranil pogoje za delo ali celo samo zaposlitev, prisiljen sprejeti kršitev svojih jezikovnih pravic kot neproblematično dejstvo. Toda zakon v 16. členu jasno določa, da morajo vsi splošni akti pravnih oseb zasebnega prava in fizičnih oseb, ki opravljajo registrirano dejavnost, biti v slovenščini. Ravno tako mora v slovenščini potekati tudi notranje poslovanje teh oseb, ki se nanaša na urejanje pravic in dolžnosti iz delovnega razmerja, na dajanje navodil in obveščanje delavcev ali delavk ter varstvo pri delu. Za spremljanje in sankcioniranje kršitev delovnopravne zakonodaje na področju jezika sta pristojna Inšpektorat RS za kulturo in medije ter Inšpektorat RS za delo. Kršitev lahko prijavi kdorkoli.

 

 

Trubarjeva Raščica

 
V slovenskih besedilih srečujemo dve različici imena Trubarjeve rojstne vasi (in rečice ob njej): Raščica in Rašica. O tem se je že leta 1986 izreklo Jezikovno razsodišče in se zavzelo za standardizacijo različice Raščica, vendar neenotnost v javni rabi s tem ni bila premagana; razvidna je celo v slovarskem delu Slovenskega pravopisa 2001, ob praznovanju 500. obletnice Trubarjevega rojstva pa zbuja dodatno nelagodje in vprašanja.


Domačini v občini Velike Lašče danes govorijo Rašca (z naglasom na prvem zlogu), po ohranjenih zgodovinskih zapisih (oblike Reschwiz, Raischczicz ipd. od 13. stoletja naprej) pa je dokazljivo, da so nekoč govorili Raščica. Do današnjega narečnega izgovora je prišlo s sprostitvijo težko izgovorljivega soglasniškega sklopa -cc- oziroma -čc- v prehodni obliki Raščca (po popolni onemitvi polglasnika, nastalega z ošibitvijo nenaglašenega i med č in c; prim. narečno turšca, kačca iz starejšega turščica, kačica). Ime vasi se v pisni obliki največkrat omenja v spisih o zgodovini slovenskega jezika in književnosti ter v učbenikih in priročnikih s to tematiko. Avtorji od Jerneja Kopitarja in Frana Metelka prek Milka Kosa in Frana Ramovša do Jakoba Riglerja in Janka Kosa so dosledno uporabljali obliko Raščica, izpričano pri Primožu Trubarju, začetniku in utemeljitelju knjižne slovenščine (v njegovih besedilih beremo  na Ra/tzhici  ali na Ra/t/izhi, podpisal pa se je kot Primosh Truber Ra/tzhizher). Do neenotnosti, nedoslednosti in spora je prišlo zaradi uvajanja napol poknjižene različice Rašica (z naglasom na prvem zlogu). Ta se ni nikoli nikjer govorila, v zapisih pa se je prvič pojavila pred približno 150 leti in se potem kljub neugodnemu prekrivanju s standardnim zapisom imena druge znane vasi v Sloveniji (Rašica severno od Ljubljane, z naglasom na drugem zlogu) postopoma precej uveljavila predvsem v uradovalnih besedilih in na nekaterih zemljevidih, od tam pa prodira celo v leksikone ipd.


Jezikoslovno je bolj upravičena različica Raščica, tj. taka določitev standardizirane oblike krajevnega lastnega imena, ki se opira na organsko podlago (na resnično izgovarjavo v sodobnosti ali v določljivem preteklem obdobju) in na dolgo zgodovinsko izročilo, ne pa na konstrukt, ki ga ne domačini ne drugi ljudje ne govorijo in ga niso nikoli govorili, temveč se drži predvsem na papirju in na obcestni tabli. Praznovanje 500. obletnice Trubarjevega rojstva bi lahko izrabili kot dodatno spodbudo, da bi v knjižni slovenščini učinkovito odpravili stoletno omahovanje, ki ga je  povzročilo uvajanje hibridne oblike Rašica. (V dolenjskem narečju naj seveda še naprej stoji vas – in teče voda – z imenom Rašca.) Pri tvorbi leposlovnih, publicističnih in praktičnosporazumevalnih besedil za tako odločitev in ravnanje že zdaj zadošča posameznikova jezikovnokulturna zavest, za ustrezno formalno ureditev rabe v uradovalnih besedilih pa bi se lahko – učinkoviteje kakor nekoč Jezikovno razsodišče – zavzela vladna komisija za standardizacijo zemljepisnih imen.

 

 

Schengen – Šengen?

 

Slovenska pravopisna pravila ločijo pri pisnem podomačevanju tujih zemljepisnih lastnih imen več skupin. Dokaj dosledno se podomačujejo imena držav ter večjih (= bolj znanih) pokrajin, gorovij, jezer, rek, otokov ipd., pri tujih naselbinskih imenih pa je pisno podomačevanje redko, pravzaprav izjemno (Pariz, Varšava, Lurd, Budimpešta ipd.). Glede na to je ohranjanje besede Schengen in njene izpeljanke schengenski v nepodomačenem zapisu upravičeno – dokler gre za ime naselbine v Luksemburgu. Posebej je namreč treba opozoriti na primere drugotnega pisnega podomačevanja, če iz zemljepisnega lastnega imena nastane občno ime (o tem govori tudi mala začetnica) – bodisi neposredno (metonimija, npr. Hallstatt – halštat "prazgodovinsko obdobje", Hollywood – holivud "tipičen izdelek ameriške filmske industrije") ali posredno (izpeljanka, npr. bordojska brozga). Take spremembe so odvisne od popularnosti novega občnega imena (pojma) in od njegove časovne perspektive (občutka, da gre za trajno rešitev). Prav zdaj se nekaj takega dogaja z besedo Schengen, in ker gre za državnopolitično zadevo, nekateri pisci prosijo za mnenje državnega organa – Sektorja za slovenski jezik (MK).


Zemljepisno lastno ime Schengen dobiva pred našimi očmi dodatno, občnoimensko vrednost, postaja poimenovanje za pojem "sistem prehajanja državnih meja brez policijsko-carinske kontrole" ipd. Ker se tega razni pisci različno močno zavedajo ali imajo različne zadržke (na Slovenski pravopis 2001 pa se glede tega primera še ne morejo opreti), sprememba ni trenutna oziroma enotna, temveč bo jezikovna raba najbrž vsaj nekaj časa mešana (schengen/šengen). S stališča jezikovne kulture je zaželeno, da to "obdobje nestabilnosti" ne bi bilo predolgo, zato Sektor za slovenski jezik (MK) piscem priporoča pospešeno vživljanje v šengensko območje pri zapisovanju in sklanjanju (šengen – šengna, ne *šengena).

 

 

Mnenji ministrstva o prevajanju

 

Iz radijskih krogov smo prejeli prošnjo za dve pojasnili o obveznem prevajanju. Ker sta najbrž zanimivi še za koga drugega, ju objavljamo na spletni strani MzK.

 

1. Ali morajo radijske postaje prevajati intervjuje s pevci, estradniki idr. iz hrvaščine v slovenščino ali je dovolj samo povzetek?

 

Zakon o medijih (ZMed-UPB1, Uradni list RS, št. 110/2006) v 5. členu (Zaščita slovenskega jezika) pravi:
(1) Izdajatelj, ki je ustanovljen oziroma registriran v Republiki Sloveniji, mora razširjati programske vsebine v slovenskem jeziku, ali pa morajo biti na ustrezen način prevedene v slovenščino, razen kadar so v prvi vrsti namenjene bralcem, poslušalcem oziroma gledalcem iz druge jezikovne skupine.
(2) Izdajatelj lahko v tujem jeziku razširja programske vsebine, namenjene jezikovnemu izobraževanju.
(3) Razlog oziroma namen razširjanja programskih vsebin v tujem jeziku mora biti posebej opredeljen na vidnem mestu nosilca teh vsebin z razvidnimi grafičnimi, optičnimi ali akustičnimi znaki v slovenskem jeziku.
(4) Če so programske vsebine namenjene madžarski oziroma italijanski narodni skupnosti, jih lahko izdajatelj razširja v jeziku narodne skupnosti.
(5) Kadar se programske vsebine, zaradi aktualnosti, neposrednosti in avtentičnosti obveščanja javnosti ali zaradi neizogibnih časovnih, tehničnih ali drugih nepričakovanih ovir, izjemoma razširjajo v tujem jeziku, se uporabi določba tretjega odstavka tega člena.
(6) Določba prvega odstavka tega člena smiselno velja tudi za nosilce informacij iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona.


Za ustrezno razumevanje zadnjega odstavka (6) tega člena je treba navesti še tretji odstavek 2. člena ZMed:
(3) Mediji niso bilteni, katalogi ali drugi nosilci objavljanja informacij, ki so namenjeni izključno oglaševanju, poslovnemu komuniciranju, izobraževalnemu procesu ali notranjemu delu gospodarskih družb, zavodov in ustanov, društev, političnih strank, cerkvenih in drugih organizacij, šolska glasila, Uradni list Republike Slovenije, uradna glasila lokalnih skupnosti in druge uradne objave, plakati, letaki, prospekti in transparenti, ter video strani brez žive slike (neplačana obvestila), razen če je s tem zakonom določeno drugače.

 

Mnenje ministrstva:
Izjave estradnikov, pevcev ipd. nimajo glede potrebe po prevajanju nič drugačnega statusa kakor izjave znanstvenikov, politikov, športnikov, gospodarstvenikov idr. In tistih z območja »srbohrvaščine« ne obravnavamo nič drugače kakor angleško, nemško, italijansko ... govoreče. Ali jih je treba prevesti v celoti in dobesedno ali samo v povzetku, pa je odvisno tako od tega, ali bomo radijsko predvajali njihovo celotno izjavo ali samo njen začetek in kak odlomek, kot tudi od tega, ali gre za predvajanje posnetih oddaj ali pa za neposredno predvajanje izjav ali intervjujev (»v živo«). Če predvajamo celotno posneto izjavo ali intervju (tj. zaporedje izjav/odgovorov na novinarjeva vprašanja), je načelno potreben tudi celovit prevod. Na radiu večkrat slišimo samo nekaj prvih besed v tujem jeziku, potem pa se »izvirnik« umakne v ozadje in lahko poslušamo prevod ali povzetek v slovenščini, na koncu pa spet nekaj zadnjih besed v tujem jeziku. Tak način je sprejemljiv, če sta tujejezična odlomka zelo zelo kratka, tj. če imata samo vlogo nekakšnih narekovajev (signalov za začetek in konec citata iz avtentične tujejezične izjave), moteče pa je, če moramo poslušati npr. neskončnih 10 ali še več začetnih sekund izvirnika Busheve izjave o iraški vojni, potem  slovenski prevod celotne izjave (ali njenih odlomkov) in na koncu še zadnjih 10 sekund ameriške angleščine.
Pri televizijskih posnetkih nikakor ne bi bilo dopustno, če bi predvajali celotno govorno izjavo v tujem jeziku, v  podnapisih pa samo slovenski povzetek.
V primeru neposrednega radijskega ali televizijskega predvajanja tujejezične izjave (v živo) bi bilo sprejemljivo, če bi bil zagotovljen ustni povzetek izjave v slovenskem jeziku takoj po koncu izjave (ali skupni povzetek zelo kratkih odgovorov na dve ali tri vprašanja »miniintervjuja« v domeni novinarja ali voditelja oddaje), v primeru neposrednega predvajanja tujejezičnih intervjujev oziroma daljših odgovorov na manjše ali večje število vprašanj pa takoj (sproti) po koncu vsakega odgovora tujejezičnega intervjuvanca.

 


2. Ali kateri predpis ureja podnaslavljanje DVD-jev v slovenščini? Ali morajo biti DVD-ji, ki jih prodajajo ali izposojajo, podnaslovljeni v slovenščini?

 

V 5. členu Zakona o pogojih za opravljanje reproduktivne video in avdio dejavnosti (ZPORVAD, Uradni list RS, št. 42/1994 in 1-1/1995) piše:
Če se videogram ne daje v najem oziroma javno predvaja v izvirniku, mora biti podnaslovljen ali simultano prevajan ali sinhroniziran v slovenščino, na območjih, ki so določena kot narodnostno mešana, pa lahko v italijanščino in madžarščino.
Izjeme od prejšnjega odstavka lahko dovoli ministrstvo, pristojno za kulturo, v primerih, ko zaradi tehničnih in drugih objektivnih ovir ali zaradi omejene eksploatacije ni utemeljeno zahtevati izpolnitev obveznosti iz prejšnjega odstavka, če bi to pomenilo omejevanje dostopnosti do umetniških, znanstvenih ali izobraževalnih vsebin na videogramu.

 

Navedeni člen je zaradi stilske in slovnične nerodnosti nejasen oziroma dvoumen. Pravi smisel prvega stavka naj bi bil: »Če se tujejezični videogram ne daje v (knjižnično/videotečno ipd.) izposojo za zasebno predvajanje, temveč se javno predvaja v izvirniku, mora biti /…/« 

 

Mnenje ministrstva:
O DVD-jih je mogoče govoriti na dva načina: kot o »elektronskih knjigah« ali kot o »elektronskih medijih«. Če jih obravnavamo kot knjige, lahko veljajo zanje ista pravila kakor za knjige: v naših knjigarnah prodajajo tudi tujejezične knjige. Zadeva ni problematična, dokler gre za individualno nakupovanje in branje takih knjig oziroma gledanje/poslušanje takih DVD-jev. Če pa gre to gradivo v javno knjižnično izposojo oziroma v predvajanje na javni prireditvi, na radiu, na spletni mreži ipd., je potrebno podnaslavljanje ali simultano prevajanje oziroma govorna sinhronizacija. Pri trgovinski prodaji DVD-jev je treba upoštevati določila Zakona o varstvu potrošnikov in Zakona o javni rabi slovenščine (označevanje izdelkov vsaj na nalepkicah – podatki o lastnostih, prodajnih pogojih, uporabi in namembnosti izdelka, uvozniku ipd.). Določbe 3. člena ZPORVAD še natančneje zahtevajo, da mora biti (tujejezični) »videogram« opremljen z izvirnim in v slovenščino prevedenim naslovom ter s podatki o tem, katere pravice  pridobi kupec (zasebno predvajanje, prepoved razmnoževanja ipd.).
Gotovo smo zainteresirani za to, da bi bilo čim več DVD-jev podnaslovljenih oziroma sinhroniziranih v slovenščini, zato se ta dejavnost omenja tudi v Predlogu resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko.