Spoštovani gospod župan Zoran Janković!

Pobudo za pripravo strategije razvoja kulture v mestni občini Ljubljana, ki naj bi nastala na podlagi analize obstoječega stanja, Ministrstvo za kulturo pozdravlja, saj zagotavljanje spodbudnih pogojev za sodobno, dinamično in evropskim prestolnicam primerljivo podobo kulture zahteva premišljeno politiko na tem področju. Sicer že v uvodu strategije ugotavljate, da je uresničevanje dela predlaganih ciljev v tesni odvisnosti od konstruktivnega dogovarjanja z državo, med slabostmi in nevarnosti na posameznih področjih pa večkrat zapišete nezmožnost dialoga z Ministrstvom za kulturo. Nedvomen cilj ministrstva, ki je razviden tudi v Nacionalnem programu za kulturo 2008-2011, je zagotoviti kvalitetno/vrhunsko umetniško produkcijo, ter zagotoviti odlične pogoje za delovanje umetnikov. Primarna odgovornost države je tudi zagotavljanje pogojev za delovanje nacionalnih javnih zavodov. Ker je v osnutku strategije večkrat omenjen Nacionalni program za kulturo 2008-2011, naj opomnimo, da z vaše strani nismo prejeli pobud sodelovanja, niti o vaših načrtih, zapisanih v osnutku strategije, ne potekajo kakršnakoli dogovarjanja.

Avtorje tega ambiciozno in nerealno, s tem pa neodgovorno zastavljenega projekta je brez dvoma vodila želja po hitrih spremembah razmer. Zapisani cilji dajo slutiti, da so se pri tem spogledovali z dobrimi praksami sosednjih mest, še posebej z Dunajem, vendar se ravno v podrobnejši analizi sicer velikopoteznih načrtov razkrivajo slabosti, ki v strokovni javnosti upravičeno vzbujajo sum o neustrezni, preveč pavšalno opravljeni analizi, predvsem pa o površni primerjavi z uspešnimi sosedami. Žal imamo na ministrstvu občutek, da je strategija mestne občine utemeljena na samozadostnosti določenega dela politične in strokovne javnosti, ki sicer predvideva sodelovanje države, vendar samo v okviru finančne podpore projektov.

V nadaljevanju opozarjamo le na nekatere probleme, ki se kažejo ob branju osnutka strategije:
osnutek strategije se na več mestih sklicuje na Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2008-2011, vendar pa je v samem osnutku strategije le izjemoma zaznati povezovanje med kulturo na nacionalni ravni in kulturo na ravni mestne občine Ljubljana. Stika med nacionalnim in mestnim praktično ni, kljub dejstvu, da v Ljubljani delujejo nacionalni javni zavodi (npr. Cankarjev dom, SNG Drama, SNG Opera in balet, Filharmonija, Moderna galerija, Narodna galerija …) kot aktivni elementi ljubljanske kulture. Tudi nevladne organizacije, ki s svojo dejavnostjo bistveno prispevajo h kulturni podobi in ponudbi Ljubljane, in ki jih v celoti ali večinsko financira država, v besedilu dokumenta umanjkajo. Prav tako se osnutek strategije ne povezuje z nacionalnim programom za kulturo, ko je govora na mestni strani o čim širši dostopnosti in odprtosti programov, na državni pa o nevarnosti komercializacije programov. Pravzaprav je eden od ukrepov prvega cilja splošnih prioritet strategije ravno z modernizacijo javnega sektorja spodbuditi dostopnost kulturnih dobrin za najširši krog uporabnikov v Mestni občini Ljubljana. Nevarnost komercializacije programa se posredno pojavlja še na več mestih v strategiji tudi skozi cilje, ki navajajo večjo dostopnost. Nikjer ni opredeljeno, na kakšen način naj bi se ta večja dostopnost izvajala/spodbujala.
Mestna občina Ljubljana je ustanoviteljica več javnih zavodov, nekatere država financira v celoti, nekatere delno. Ministrstvo za kulturo je glavni financer, nima pa možnosti nadzora niti vpliva na dejavnost gledališča – razen na program, ki ga ocenjuje ekspertna komisija ministrstva. Prav tako ministrstvo po odlokih o ustanovitvi javnega zavoda nima vpliva na imenovanje direktorja niti na imenovanje članov sveta, nima pa tudi predstavnika v njihovih svetih. Zato osnutek preseneča  z mnogimi programsko naravnanimi cilji javnih zavodov. Predpogoj za operativne usmeritve je urejen način financiranja oziroma odgovornost ustanovitelja, da zagotavlja vse pogoje delovanja. Z urejenim in odgovornim načinom financiranja je lahko opredeljena tudi odgovornost do kvalitetnih programov in kulturne ponudbe. Tudi možnost javno-zasebnega partnerstva v besedilu ni nikjer podrobneje opredeljena, zato jo je razumeti kot povsem populistično zapisano možnost.

V dokumentu ni jasno, kaj sodi na področje vizualnih umetnosti in kaj na sorodne intremedijske ter uprizoritvene umetnosti, kaj pa celo na področje sociologije, socialne psihologije in podobno. Če je resnična volja, je dileme, katerih žrtve so velikokrat sami ustvarjalci, zelo preprosto rešiti. Ljubljana (in Slovenija) namreč premore dovolj strokovnjakov z ustreznih področij, mednarodni prostor pa tudi že zdavnaj pozna ustrezne parametre za vrednotenje in terminologijo sodobnih umetniških praks.
Pri opredelitvi javnega interesa dokument zelo posrečeno definira področje intermedijskih umetnosti, ko deklarativno izpušča nekatere oblike, ki so ustaljeni del umetniških praks. O intermedijskih umetnostih je na splošno sicer bolj malo govora, zanimivo pa je, da se to področje omenja v poglavju o kulturnem turizmu, kar dodatno krepi vtis, da je celoten osnutek  strategije zasnovan  v določenih pogledih celo utopično.
Kar zadeva področje knjige v delu osnutka strategije, ki je naslovljena »Knjiga, knjižnica in bralna kultura«, najprej ugotavljamo, da navedene »prednosti, slabosti, nevarnosti« niso oprte na analizo stanja na področju mestne občine Ljubljana (v dokumentu Analiza stanja na področju kulture na mestni občini Ljubljana namreč o knjigi kot taki sploh ni govora,), temveč na pavšalne ocene dogajanja na nacionalni ravni. Glede na vrsto kulturnih ustanov, ki imajo založništvo opredeljeno kot eno od svojih dejavnosti ter glede na veliko število založb s sedežem v občini Ljubljana ter hkrati velikih potreb po podpori založniške produkcije na ravni mestne občine, preseneča pomanjkljiva opredelitev javnega interesa na področju knjige, ki poudarja predvsem »podporo programom in projektom, ki promovirajo in širijo bralno kulturo pri različnih starostnih skupinah ter dvigujejo zavest o pomenu knjige kot vseživljenjske vrednote«. Ukinitev podpore založniški dejavnosti na ravni mestne občine z letom 2007 je že oz. bo zagotovo ogrozila pomemben segment založniške produkcije, še posebej pa tisti del, ki je pomemben za lokalno oz. regionalno raven. Pričakovali bi, da bo Analiza stanja na področju kulture na mestni občini pokazala, zakaj se je odločila za tak ukrep oz. zakaj svoj javni interes na področju knjige v obdobju 2008-2011 na tem področju oži.
Tudi predlagani ukrepi večinoma ostajajo na deklarativni ravni in o »podpori vrhunskim domačim ustvarjalcem, motiviranju založnikov k večjemu vključevanju sodobnih slovenskih piscev v svoj program, k večji produkciji kvalitetnih in zahtevnejših del…«, ki nazadnje sploh ne zadevajo strategije mestne občine, ampak nacionalno raven.
V zvezi s knjigo je poudarek skoraj izključno na širjenju bralne kulture, ki je seveda velikega pomena, vendar pa tega ni mogoče zožiti na glavni predvideni ukrep, tj. razdeljevanje slikanic/knjig triletnikom, prvošolcem, petošolcem in srednješolcem.

Predvsem je v osnutku strategije mestne občine zapisanega veliko brez resnejših realnih osnov. Pričakujemo, da bo mestna občina Ljubljana z vso resnostjo in odgovornostjo pripravila realnejši premislek o zapisanem, ki bo omogočal realnejše in odgovornejše podlage za konkretizacijo.

 

Lep pozdrav,

dr. Vasko Simoniti
minister